»V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.«
»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«
»Na ta način ljubiteljstvo dosega ali celo presega standarde poklicnih ustvarjalcev in daje sporočilo, da je ljubiteljstvo še mnogo več od kvalitetnega ustvarjanja, saj je največkrat povezano še z drugimi vidiki ustvarjalnih in poustvarjalnih procesov, kot so: kvalitetno preživljanje prostega časa, integracija ranljivih skupin, pozitiven vpliv na zdravje, medgeneracijsko sožitje in drugo.«
»Kukavice pojejo z vseh gozdov naokrog / in tožijo za bitjem, ki ob meni hodi / kakor senca in ne more spregovoriti. / A jaz mu svojega glasu ne morem dati. / Samo enega imam, ki ne prevpije tišine, / seme v veter seje in le upa, da kje vzkali / Ves svet potrebujem za sebe, kakor da sem morje. / Ker je človek slabotno bitje. Najbolj ranljiva / je v njem podobo tistega, po čemer je.«
»Ob njem sem si zaželel, da bi zbirka Pesmi za kukavice izšla neomadeževana od časa, v katerem je nastajala, tudi neomadeževana od rok vseh tistih, ki predstavljajo knjižni sistem in literaturo nasploh, stran od ljudi, ki brezbrižno hodijo po sredini ceste. Za kukavice, je moj polis.«
»V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej.«
